Andreja Jezernik: Pojasni mi ljubezen

 

Broširana zbirka KUD-a Lema, knjiga 2

februar 2012

roman

spremna beseda: Vlado Pančur

 

 

Iz spremne besede:

 

 

Roman Andreje Jezernik bi mimoidočemu interesentu – ali za hitri piar, ki je danes tolikanj zaželen – bilo mogoče opisati s stavkom: ko poezija trči ob ljubezenski trikotnik, a to bi bilo vendarle prelahko. Zapletena razmerja v njenem romanesknem prvencu zahtevajo bralsko zbranost in premislek, pri čemer je roman sam napisan slogovno spretno in razumljivo, preberemo ga lahko v enem kosu, a nato se vedno znova vračamo k razmerjem in odmerkom te ali one začimbe, ki nam jo pisateljica servira.

 

Že ob branju avtoričine predhodne knjige, zbirke kratkih zgodb Življenje v košari, ki je izšla leta 2006, bralec ugotavlja, da avtorici literatura pomeni (tudi) sredstvo za poglobljen uvid v psihološke mantre posameznikov, hkrati pa je izrazito naravnana na fabulo, ki je nikoli ne izpusti predaleč izpod peresa, kar je dobro. Vendar to ni linearni fabulizem, prijeten gospem, ki hodijo k bralskim krožkom ali v knjižnico za dopoldansko rekreacijo, pač pa gre, predvsem v pričujočem romanu, za izrazito fabulativno mozaičnost, ki se sproti sestavlja v celoto in ponuja kar nekaj možnosti presenečenj za bralca.

 

Eno tako presenečenje je aspekt. Roman Pojasni mi ljubezen premore kar tri: aspekt protagonistke, njenega partnerja in tertium comparationis, urednika, ki je v ljubezenskem trikotniku navidezen poraženec, vprašanje pa je, če je tudi zares tako. Partner sicer »zmaga«, dobi nazaj svoje dekle, celo poročita se, a sam zase ugotavlja, da bi zmaga lahko bila tudi pirova; to ga sicer ne moti, zadovoljen je, da se je izšlo. Po tehtnejšem premisleku postane jasno, da je zadeva prav obratna, četudi »tretji pri primeri« ne dobi dekleta, je nekakšen svojstven zmagovalec v igri in prav ta psihološki twist je tisto, kar je pri vsej zgodbi najbolj zanimivo.

 

Napoveduje ga pravzaprav že naslov: pojasni mi ljubezen. Kako bi veljalo pojasniti ljubezen? Komu je to že uspelo? Zgodovina česa takega ne izpričuje, v nobeni obliki. Vendar je prav to tisto, se zdi, kar išče protagonistka romana: od svojega partnerja in od »tretjega«; išče pojasnilo pri njiju in pri sebi, čeprav verjetno že vnaprej ve, da ga ne bo mogla dobiti in da se bo morala odločiti; navkljub temu, da je takšna, kot je, za oba najbrž precej nehvaležen dobitek. To pa je verjetno že tudi nekakšno pojasnilo, ki iz navidezno preproste zgodbe o treh kotih enega trikotnika naredi tesnobno psihološko podstat, skorajda enakovredno kakšnemu trilerju.

 

Odlomek:

 

 

Pretveza njegove samozavesti je padla skupaj z masko moje odločnosti. V tej slečenosti sva si bila sedaj enaka in mogoče je to kaj pomenilo.
Hvala, je zamrmral.
Nisem mu odgovorila.
Jutri torej?
Jutri.
 
***
 
Včasih se je ulegla na moj trebuh ali prsi in potem komentirala bitje mojega srca ali zvoke, ki jih je proizvajal moj želodec, ko je njena glava pritiskala nanj. Včasih sva se pred spanjem držala za roke in drug drugega božala s palci.
 
***
 
Mogoče so čevlji na njenih še vedno trdno prekrižanih nogah naposled odigrali svojo posvečeno vlogo. Mogoče sem se motil in je bilo posredi kaj drugega. Eno pa je bilo gotovo – čarobni trenutek je bil izgubljen.