Matej Krajnc: Mož, ki se je pogovarjal s plišem (roman)

 

izid: avgust 2011

 

kratek psihološki roman

broširana vezava z zavihkoma

80 strani

cena 11,99 €

 

 

Lutecij Holt je župnik v odmaknjeni vasici. Njegovi starši so umrli v požaru, ko je bil še otrok, in zanj je skrbela teta. Ko Lutecij odraste, zanj in za njegovo še vedno trajajoče posttravmatično stanje skrbita zdravnika brata Brojt. Lutecij Holt se zaljubi v mlado vaščanko Rebeko Alighieri, ki jo imajo v vasi za malce premaknjeno. Zaradi nje zapusti župnijo in svoj stan, preselita se v mesto in dobita otroka. A po vasi začne povpraševati tujec, ki išče izginulo soprogo Izabelo Alighieri ...

 

 

Ognja ne bom nikoli pozabil. Plamenčki so bili prav lepi. Dvigali so se nad 
mestom in se izgubljali v oblakih. Pravzaprav so jih celo ustvarjali, oblake. 
Sosedje so čudoma gledali, kaj se dogaja. Nihče ni imel cevi za zalivanje; 
pardon, Astatovi so jo imeli, a jih ni bilo doma. Tudi ne bi kaj dosti pomagalo, 
hišo je vrglo vkup in konec. Niso mi pustili, da bi videl ostanke staršev, to bi 
bilo za osemletnika verjetno le preveč. Teta me je odvlekla stran, za vodo. Tam 
mi je dala v roke kamenček in rekla: vrzi ga! Potem jih je prinesla še nekaj 
in zabičala: meči in me počakaj tukaj! Takoj bom nazaj!

(...)

Pozneje je drugoval s še več gospemi, takimi in drugačnimi, a nobena ni bila 
kot Kristinca. Bile so take, ki so z veseljem poslušale Mojcej, a jih pesem ni 
vzburila, Pavel Kernjak jim ni kaj dosti pomenil. Bile so tudi take, ki jim je 
vrtel Balaševićevo pesem Ratnik paorskog srca, a je niso razumele; kaj bi 
s takimi plehnobami! Potem je kupil nekaj kaset s pesmimi s splitskega 
festivala in si z njimi pridobil njihovo pozornost. Ni jih vodil na večerje, tudi v 
gledališče ali v kino ne. Nikoli ni bil z nobeno v kinu, tja je hodil sam in se 
navduševal nad romantičnimi komedijami. In risankami. Ženske pa je
 obravnaval izključno v stanovanjcu. Po udejanjanju odlomkov iz Genesisa
 jim je bral zbrana dela Frana Ksavra Meška, ki jih je zapustil njegov predhodnik.

 

(...)

 

Uro je izgubil, kaj pa drugega! Padla mu je v mlako, pojedla jo je žaba, je vedno trdil, a dobro je vedel, da ni bilo tako. Ukradli so mu jo slabi ljudje, kako natanko pa je bilo, niti sam ni več vedel, saj je bil že preveč prepričan v verzijo o žabi.
Naj bes in Lermontov demon oplentata Emilija in nesrečno Maro! Jabolčna omaka ... saj ji ni treba vlivat noter vina, če že noče.
Sanjalo se mu je o uri. Spet ... Tekel je po peronu, da bi ujel vlak v Francijo, ki je vozil samo do Avstrije. Pred njim je zaprhutal gigantski golob, okrog leve nožice pa je imel uro sestre Anouk.
»Že spet zamujaš! GRU!« je tečnaril golob. »Ne dam ti ure, ne zaslužiš si je več!«
Potem je zaprhutal s krili in veter, ki je ob tem nastal, je verhepiškopa tako zamajal, da se je opotekel, se zvrnil na tire in končal pod tovornim vlakom, ki je vsak dan točno ob 14:25 prihrumel mimo.
Verhepiškop se je potem zbudil čisto moker. Mu bog pošilja signale? Ali je zvečer spet pojedel preveč testenin?
Nič, si je rekel, do grla in navzgor naveličan čakanja. Kje so oni Disneyjevi DVD-ji, ki jih je začel gledat prejšnji večer?