Matej Krajnc: Balade s kazalom
KUD Lema, 2011
Zbirka ljubezenskih pesmi, ki jih je avtor posvetil soprogi, in nekaj raznih balad, napisanih za plošče; precej jih je ugledalo objavo na arhivski plošči Vstop prepovedan (Slušaj najglasnije, 2011).
TRENUTEK
Taksi je odpeljal poslednje goste.
Le še protagonisti sedimo.
Večer nam prodira pod kožo.
Obred je dokončno mimo.
Dokončno si razvežem kravato.
Dokončno odložim žlico.
Dokončno zberem sobotne misli
in jih posadim na svojo desnico.
Pogovarjaš se, čisto tiho.
Me mimogrede primeš za roko.
Vsak trenutek se bo stemnilo.
A se zdi, da je dan še visoko ...
ČE TI JE LEPO
Če ti je lepo,
se ne zadržuj,
zadrži misli, skupaj
z mano odpotuj
skozi nove slike,
v tisto, kar še bo,
pusti mrak, naj dremlje,
če ti je lepo.
Veter dirigira,
drevje pa mrmra,
nékdo si nad nama
nekaj šepeta;
noč se, drobna dama,
dobrika s pesmijo;
pusti jo, naj poje,
če ti je lepo ...
Sanje na polici
igrajo solitaire.
Tamle čez za naju
pleše Fred Astaire.
Spretno suče Audrey,
nocoj ostal bo z njo;
mirno ga posnemaj,
če ti je lepo ...
NELITERARNI NOKTURNO
Okna
so orošena.
Megla
si spleta kite.
Koraki
okamenijo.
Ustnice
imajo zašite.
Soba
nič ne sprašuje.
Mirno
se v sen položi.
Tvoje
oči so svetle,
ko ti
zdrsim po koži ...
PRED SMRTJO V NEBESA
Adam in Eva
sta se sparila,
nikoli več minusa
nista pokrila,
šla sta na čudno
obrobje živet,
Kajn je ubil Abla -
pa ne, no! Že spet?
In temni oblaki
že spet so temnejši,
Adam pa za kakšno
leto starejši,
preklet in izžet
od samega stresa,
želi si samo
še pred smrtjo v nebesa.
Jahve in Krišna,
Buda in Šiva,
sedejo k mizi
brez aperitiva.
Gledajo svet,
motrijo ljudi,
ni jim vseeno,
kje kdo sedi.
In temni oblaki
že spet so temnejši,
ljudje pa za kakšno
leto starejši,
ni jim več mar
za božja očesa,
želijo si le
še pred smrtjo v nebesa.
Krajšam si dneve,
daljšam si brado,
občutim, da me
predmestje ima rado.
Dan gre, kot vedno,
na dializo,
jaz vržem si nove
karte na mizo.
In temni oblaki
že spet so temnejši,
jaz pa za kakšno
leto starejši
in rastejo mi
oslovska ušesa,
saj vem, rada bi
še pred smrtjo v nebesa.
KONOTACIJA
Večerjam ostanke
iz starega kina,
sanjarim, da sem
velika živina.
V omaro sem shranil
kresilno gobo in brus
in bezgova voda
ima češnjev okus.
Na kljuki je nočne
roke obris.
Pozna ura se bere
kot slab rokopis.
Preberem, kar hočem,
česar nočem, pustim.
Od nekdaj se dolgih
povedi bojim.
V navednicah pesmi.
V pesmih imena.
Nocoj še ne bom
prešteval izplena.
Polica ropoče,
dovolj ji je teže.
In vest, ki bedi,
še do brade ne seže ...