Matej Krajnc: Duh po Dickensu, soneti

KUD Lema, Črna zbirka, knjiga 7

november 2011

Avtor o knjigi:

"Sonetna zbirka je nastajala od 2003, ko sem napisal ciklus Anno domini; objavljen je bil v reviji Sodobnost leta 2004. Ciklus, ki je vseboval dvanajst sonetov z naslovi po imenih mesecev, sem pozneje prečistil in za uvod v pričujoči zbirki objavil tri. Preostali sonetje so nastajali skozi leta, večinoma v letih 2009-2011 in bili objavljeni med drugim v Sodobnosti, Literaturi in Lirikonu."

Spremna beseda: Dani Bedrač

I.

Vse bolj betežne branjevke se zdijo,

kot da jih teža tehtnic stiska k tlom.

Utrujenost pobira provizijo,

jesen divja naproti praznikom.

Vso noč je veter zvijal semafore.

Ko se zbudim, je sneg. Tako se zdi.

Ker je privid, vem, da mi nič ne more.

Lahko se zgolj heheče. In zardi.

A branjevke ... kot da jih nekaj veže;

težko zaračunavajo ljudem.

Kar prej je stalo, v jamo dneva leže

in komu mar, kaj se zgodi potem!

Spomin ima dandanes malo teže ...

Zakaj še vedno je na tehtnici, ne vem ...

II.

Duh Stare ptice pride, ko sem sam.

Rahlo me po zatilju potreplja.

Nato pomigne. Vstanem. Sedeva

(s kitaro, ki jo dobro že poznam,

saj sem si jo nemalokdaj sposodil,

ko sem, entuziast, po cerkvah pel

in delal si kantavtorsko ime

po kar precej neobičajni poti)

in Stara ptica ubere Fleisch und Blut,

našprudla strune, drajv postane hud,

pa mi namigne, naj pritegnem z njim.

Začnem: »Beside a singin' mountain stream ...«,

zgubljen v podobah, ki so že minile. ---

»Hej, si še živ?« mi žena tipa žile.

III.

Ko bom zašpilil sanje, bom umrl.

A pod gomilo se bolj malo da počet.

Zato oklepam sanj se spet in spet,

plačujem ceno za rešilno vrv.

Bil sem že rocker, fizikalc in piflar,

nasukani kantavtor in pisun.

Molčal sem že in tudi stegnil kljun,

globoko vdihoval in čudno dihal.

Život je ofucani holivudski film ...

Eh, kaj pa vem, nekako sem ga vajen.

Zgodi se že, da nimam ga najraje,

a se nekako sporazumem z njim,

ko pred problemi v rokenrol bežim

s pulovrom in hibiskusovim čajem ...

IV.

Dajmo prečistit vse arhive v glavi,

spomine, ki bezljajo neukročeni

kot mustangi po nizki stepski travi

v kavbojčnicah, ki jih predvajam ženi.

Ni zdravo mleti že prežgane kave,

razbijati kamenja, in naduto

vsevdilj pogozdovati goličave,

kjer životarijo zgolj kȏzice s skorbutom,

meketajoči ostanki davnih dni ...

A ko se zunaj, kar tako, stemni

in se začne še en pogrom sveta

v obliki točice in nekaj sapic ... hja,

takrat nam spet začne tam gor brenčat

in smo pečeni ... Zjebani do gat!

V.

Večer diši ... po Dickensu menda,

kak David Copperfield se iz njega zrine,

pa pade, sam nespreten, med spomine

iz časov črnobelega sveta,

iz časov Trefalta, Smodeta in Gu-gujev

in Evrosonga, ko je še veljal.

Pa jih odrinem, češ, slabo sem spal,

to so oddaljene stvari, se prepričujem.

In luč prižgem in senc ni več na steni,

ne marajo svetlobe, se bojim,

pocepale so kot vročinski val v jeseni,

jaz pa sem živ, se pravi: še sem tu.

In zraven mene žena. Ugotovim:

oba imava duh po Dickensu.