Matej Krajnc: Paganinijevi otroci
pesmi
2011
Avtor o zbirki:
"Soneti v zbirki Duh po Dickensu po nastanku datirajo tudi tja v leto 2003 (pa vse do 2011), pa sem zato po zgledu Bruca Springsteena in Guns'n'Roses v devetdesetih pripravil še eno pesniško zbirko s čisto svežimi nesonetnimi pesmimi, napisanimi za štiri glasbene albume poleti in zgodaj jeseni 2011 (do zdaj je izšel eden)."
Kljub temu to niso zgolj songi, pač pa predvsem nadaljevanje in nadgradnja drugega dela zbirke Balade s kazalom, ki je izšla spomladi 2011 pri KUD-u Lema. Nekatere pesmi so bile objavljene v reviji Srp.
KOMANDANT
Komandant se je našemil
v roza predpasnik,
vzel ga bo s seboj,
ko bo šel na fronto.
Niti ponoči
se ne loči od njega,
na bolšjem trgu
ga je dobil skonto.
Komandant se je olajšal,
tako se temu reče,
a hrabri vojščaki
niso razumeli,
da je nežna duša,
velik oboževalec
vsega, kar zapoje
Andrea Bocelli.
Skoz prve bojne vrste
je pihal skrit veter,
nekdo se je useknil
v komandantov predpasnik;
svet bo rešen
Scile in Karibde,
svet bo rešen
nesreč in golazni.
Na nagrobnem kamnu
je vklesan datum,
peščeni črv
leze čez britof;
bitka je skoraj
docela dobljena
in kolesje ure
je na sveže navito ...
KRESILNA GOBA
Nekaj brusov
in kresilna goba,
pa svet dobi,
kar mu pripada.
Nekaj motenih
velikanov
se kotali kot
orjaška klada.
Zmrači se hitro
in docela,
nihče ne bo ušel
prijemu zime;
a vetra sploh
ne čutim v sunkih,
le nekaj na koži
zasrbi me.
Premikajo se
najvišje gore,
kvartajo za
lažji dostop.
Kdor zmaga, vkreše
kresilno gobo,
kdor izgubi,
je mizantrop.
ARHIMED
Arhimed se nasmehne
z rumenim nasmehom,
nihče ni od njega
pričakoval,
da bo urejen,
razkošno oblečen,
da bo po tujem
nareku molčal.
V rani mladosti
imel sem šestilo,
imel sem še kaj,
a škoda besed;
zdaj je prepozno,
časi so smešni,
šestilo pa suče
zgolj Arhimed.
Kazalci brkato
pomignejo s prsti
in vsi letni časi
zdrvijo v gemišt;
Ivan brez zemlje,
Ulrik brez glave,
brez ladje pa zgolj
Kolumbusov Krišt.
Karte namečejo
čedne usode;
strele namečejo
nekaj pepela
in časi so smešni,
kazalci drvijo,
Arhimed pa
se dela, da dela.
Nakar se nasmehne
z rumenim nasmehom,
Photoshop pravi,
da pravzaprav joče;
bolj malo spoznam se
na naravoslovje,
a zmignem z rameni:
hja, čisto mogoče!
V PREMISLEK
V premislek dobim
oranžno zobovje,
še Viljem Oranski
ni bil tako lep;
ko gre v trgovino,
ima sončna očala
in štruce ne mara,
zato kupi hleb.
In vse bivše žene
ga vabijo v kino,
on pa ne gre,
ker mu klima najeda;
klikne kak torrent,
malo počaka,
pa kar iz fotelja
film pogleda.
Meni pa vedno
znova ostane
v premislek kak dan,
včasih kak teden;
dobim rjavo polt
in rdeče oči,
tuhtam in tuhtam
kakor obseden.
Poštar odlaga
pošto pod kamen,
čisto pri uti,
da kdo česa ne ukrade;
pridejo redki
mimoidoči,
privzdignejo kamen
že iz navade ...
PRÄTERITUM
Naslonim se
na ograjo,
ulica
je kakor list;
ježi drugje
kriket igrajo,
mleko pred uto
daje zavist.
Ulica je
za slikanico,
a je prepozno,
da bi jemal
barve iz ute
in jih premešal,
zajebal sence
in noč odgnal.
Naslonim se
na ograjo,
motorika mi
pogled slabi;
prepozno je
za refleksijo,
za pljunek pa
očitno ni ...
BRIAN JONES, AVTOR PRAVLJIC
Ščinkavci so
prinesli jesen,
na oknu se znajde
zvit časopis.
Nekdo potrka
na spalnično okno,
predstavi se kot
Kristofferson Kris.
Vihar maneken
s sabo prinese
vse vrste povedi,
ki nisem jim kos.
In Windowsi nočejo
vedeti vsega,
kar nekoč davno
vedel je DOS.
Mirni večeri
so vedno sumljivi,
v črno obarvani,
dolgi in sloki;
delajo se,
da prinašajo noč,
a noč je gotovo
še vedno na koki.
Zaklenem se v sobo,
si šrifte prinesem
in iz njih skušam
ponaredit
sanje, kot so jih
tiskali včasih,
preden tiskarska
obrt je šla v rit.
Miren in tih,
tih in zlovoljen,
zlovoljen in mrk,
mrk in kljunaš;
postelja me
na dvoboj poziva,
kliče mi: zadnjo
priložnost imaš!
LUDWIG VAN IN NJEGOV ŠESTNAJSTI POLTOVORNJAK
Na zidovih so same
stare podobe,
na starih podobah
stari zobje;
obeski visijo
na starih vratovih
in star fotograf
ima nemško ime.
Tam zgoraj dražíjo
gradove v oblakih,
pojdite, plemiči,
branit posest;
kamen na kamnu
vrže šestico,
a kaj, ko v resnici
nikoli ni šest.
Vedno pristane
nekje na robovih,
vedno se z zlatimi
cegli baha;
podobe na stenah
pa pišejo točke,
a stara pisava
števil ne pozna ...
TESNOBA
Izum ni kaj prida,
a bo zadostil
trenutnim potrebam
osebnih navad;
ovalne oblike
se zopet ostrijo
v keramično snov
in, posledično, kad ...
Žal mi je, žal,
po prsih se trkam,
a prsi so žal
ostale v pečici;
skočim na trg,
a tam ni nikogar,
piščanec je spet
prezrt po krivici.
Stonesi se derejo
nekaj o živcih,
jaz pa se derem
zaradi njih;
počasi počasi
se menda bo vlilo,
počasi počasi
bo menda prepih ...