Matej Krajnc: Plašč

Posebna zbirka, knjiga 4

V opatiji nekdo ukrade mašni plašč iz zlatega runa, ki ga je nedavno preminuli opat dobil od samega Jazona. Kriminalisti preiskavi v prid odnesejo še preostale mašne plašče in novi opat se mora znajti, saj so pred vrati obveznosti, ki jih brez mašnega plašča ne more opravljati. 

Ko je na vrata potrkal Prečastiti Mlajši, Ideos kar ni mogel verjeti. Stranka! In to sam Prečastiti Mlajši, sam opat, njegova eminenca, tudi nekaj na »x«, pa se ni mogel spomniti. Spomniti česa? Pustimo to!

Izvolite, izvolite, je hropel, ko sta Jeves in Prečastiti Mlajši vstopila v ozek in ne preveč širok prostor.

O mila devica, je zastokal Prečastiti Mlajši, o takih delavnicah sem pa zgolj bral v starih knjigah.

Jeves je bil očitno stari Ideosov znanec. Pozdravila sta se z nekakšnim napol prostozidarskim pozdravom, ki pa z gradbeništvom ni imel nič.

Jeves, stari govnač, je še dodal Ideos, in to je bilo to.

Prečastiti Mlajši je strmel v strop in na njem očitno videl nekaj, česar ni opazil nihče drug. V Svetem pismu sta omenjeni besedi MENETEKEL UFARSIN, kljub temu pa teh besed ni bilo na stropu. Pisalo pa je TO NI KANAAN, JE KROJAŠTVO. KDOR TO ZBRIŠE, JE OVČJEREJEC.

Ah, to je svojčas spisala moja babica, je zavzdihnil Ideos, ko so še živeli ded. Nismo brisali, niti čistili.

Zanimivo, zanimivo, je kimal Prečastiti Mlajši. Vzporejate svojo obrt z Obljubljeno deželo, sicer?

Moja obrt niti pomotoma ni več obljubljena, je zagodrnjal Ideos. Je pa neke vrste dežela, v njej spim, ker je žena raje sama ... Pa ne smrčim, veste. Niti prepevam ne v sanjah. Pač ... je tako ...

Nato se mu je odprlo.

Vi ste božji človek, vi boste razumeli, je stokal. Ljubezen se je končala nekje leta 1963, po drugem Elvisovem filmu tega leta, potem je šlo samo še na slabše, Elvis je čez štirinajst let umrl, obrt tudi ... Zdaj pa ... Niti poročil noče gledati z menoj, ne govoriva, pa sem v delavnici. Rad bi obdržal obrt, veste. Dve hčeri imava, vsaka ima celo rajdo pamžovja, sami razvajenci, igrajo se s tabličnimi računalniki. Mar grešim, ko vztrajam? Bi moral pustiti družinsko tradicijo in se spet zbližati z družino?

Prečastiti Mlajši je skomignil z rameni.

Pojma nimam, je rekel. Koliko računate za popravilo domače halje? Izdelujete mašne plašče?

Bog pomagaj in sama Hera naj mu sveti, je stokal Ideos, da bi šival mašne plašče s tole revščino!

In je pokazal na edini stroj znamke Singer, ki je nekoč bil odlično orodje, zdaj pa postarana igrača.

Mati so mi dosešili domačo haljo, ker so kriminalisti odnesli vse mašne plašče iz opatijske garderobe, je povedal Prečastiti Mlajši. Mater sicer tikam, je še pojasnil. Kličem jo mati, ker ji Biserka ni všeč, čeprav ji je tako ime. Njena mama je imela rusko ime, a tega je že davno.

Ideos je začudeno kimal.

 Sara Špelec: PLAŠČ N. V. GOGOLJA VS. PLAŠČ MATEJA KRAJNCA: SMRT ODVEČNEGA JUNAKA IN ROJSTVO POPOTNIKA 

I.             Nekaj besed o kroju

Branja sem se lotila v prepričanju, da smo Slovenci dobili posodobljeno različico Gogoljeve novele, a sem že po začetnih verzih spoznala, da je Plašč Mateja Krajnca sešit iz čisto drugačnega materiala, bolje rečeno: iz palete materialov. V njegovem Plašču odzvanjajo različni literarno-mitološki svetovi (najočitnejša sta prav gotovo Plašč in Pripovedka o argonavtih), a njihov preplet ne povzroča nelagodja, temveč tvori podobo nadsveta, katerega gradbeni kamen je tudi - in ne zgolj! - Gogoljev Plašč . Če je Gogolj ustvaril dvosvetje peterburškega vsakdanjika in fantastičnega sveta, je pri Krajncu mogoče govoriti o mnogosvetju, katerega preplet ne deluje groteskno, temveč komično in niti malo strašljivo. Kako le, ko mnogosvetje temelji na že poznani literarni tradiciji, ki jo avtor suvereno in spontano vpleta v dogajanje. Bralec zato različnih referenčnih tekstov ne dojema kot vdor tujih svetov, marveč kot sestavni del že omenjenega nadsveta. Čeprav je Gogoljev svet samo eden izmed gradbenih kamnov Krajnčevega mnogosvetja, je že iz naslova razvidno, da ruska novela vendarle predstavlja lajtmotiv slovenske povesti. Namreč: prav kraja zlatega mašnega plašča v slovenski povesti odpre mejo med različnimi, navidez nezdružljivimi svetovi, ki jih je v pripovedi o lastniku plašča mogoče svobodno prečkati. Zlati plašč si je lastnik namreč prislužil v drugi časovno-prostorski dimenziji, ko je z Jazonom, vodjo odprave argonavtov, šel na lov za zlatim runom. Če se izrazim v prispodobi, je Gogoljev Plašč navidezni referenčni tekst, katerega referenco Krajc že kmalu, začenši s podnaslovom Povest o oblačilu, namenoma in sila spretno degradira, spodkopava in kroji po svoje. Izredno me veseli, da je rezultat krojenja povsem nov Plašč, katerega poetiko bom - v primerjavi s t. i. navidezno Gogoljevo referenco - skušala opisati v preseku treh ravni, začenši s prikazom prostorsko-časovnega vidika.

II.            Po šivih Krajnčevega Plašča

Prostorsko-časovna raven

V Gogoljevem Plašču spremljamo linearni potek dogodkov enega človeka v enem svetu, ki ga ne prekine niti vdor fantastične realnosti.[1] V ruski noveli svetova namreč ne sobivata, zato se linija fantastičnega sveta začne na mestu, kjer se zaključi linija realnega, in ju posledično dojemamo kot samostojni enoti. Vsebinsko je linija fantastične realnosti sicer zaključek linije vsakdanje realnosti, vendar prva druge ne pogojuje nujno: novela bi se prav lahko zaključila z Akakijevo smrtjo, zato je vpeljava grotesknega konca le umetniški prijem, s katerim pisatelj še dodatno poudari nesmiselnost oz. grotesknost vsakdanjika. V mnogosvetju KP srečujemo različne ljudi, katerih poti se križajo naključno in v okviru različnih prostorsko-časovnih dimenzij. Nenehno poigravanje z različnimi literarnimi referencami je tako edini način ubesedovanja realnosti, na kar avtor opozori že z verzi »čas je relativen/ v soseski, ki ne spi,/ v vrtovih brez ograj/ in v vetru, ki ga ni« (3). Nič nenavadnega ni torej, da se povest začne s smrtjo, torej s tem, da nekoga NI, izgubi nekoga pa se kmalu pridruži še izguba nečesa, natančneje: kraja plašča. Začetni manko v KP je, upoštevajoč predgovor in začetne verze, motiviran z navidezno, a hkrati edino možno resničnostjo in relativnostjo vsega okrog nas, medtem ko se manko v GP izoblikuje zaradi nevzdržnih življenjskih razmer in postopoma. Krajnc že takoj zapiše, da so »vse morebitne podobnosti z resničnimi osebami, paraosebami, dogodki in paradogodki zgolj naključne in plod avtorjeve domišljije« (3), s čimer nakaže na svobodni tok avtorjevih mislih, ki so jim vse omejitve tuje. Začetek GP pa, po drugi strani, spominja na pravljične obrazce, ki se navadno začnejo z opisom junaka v neznanem času in prostoru, s čimer avtor degradira dejanskost natanko določenega časa in prostora. Z opisom »na nekem oddelku je torej služil neki uradnik« (2), napove zgodbo, ki je - po pravljični navadi - jasno strukturirana in ne dopušča prostorsko-časovnih odstopanj. Prav prostorsko-časovna odstopanja so v KP tista, zaradi katerih nastopi mitološki kontekst, natančneje Pripovedka o argonavtih. Ker začetnega manka, t.j. kraje plašča, brez mitološkega ozadja ne bi bilo mogoče pojasniti, dobi bralec vtis, da se moramo pri iskanju odgovorov na vprašanja obrniti k mitu, vendar ne h kakršnemukoli, marveč k njegovi parodirani različici ali, kakor ga imenujem sama, vicmitu. Na banalno vprašanje o kraji oblačila potemtakem lahko odgovarja le razvrednoten, profaniziran mit oz. vicmit. Tudi Gogolj s svojim pravljičnim začetkom bržkone opozori, da vštric s pravljično stukturo ne bo šla pravljična vsebina, ki je, resnici na ljubo, čisto pravljično nasprotje ali, kot jo imenujem, makakipravljica.[2] O primerjanih literarnih delih bi torej lahko govorili kot o makakipravljici in vicmitu.

Če, dalje, na eni strani Gogolj postopoma ustvarja resničnost Akakijevega sveta, se Krajnc na drugi strani z resničnostjo, bolje rečeno z resničnostmi, ves čas zgolj poigrava. Tuji mu niso niti anahronizmi, ki pravzaprav predpostavljajo ne le prehajanje skozi različne svetove, temveč tudi njihov hkratni obstoj, s čimer zabriše prostorsko-časovne ločnice in onemogoči nastop groteske. Slednjo namreč ustvarjajo fantastični elementi, ki vdirajo v vsakodnevno realnost in jo kazijo, čemur smo priča zgolj v GP, natančneje v Akakijevem 'vstajenju'. V KP je namreč resnica že uvodoma označena kot fantastična kategorija, ki drugače kot v sobivanju različnih svetov sploh ne more obstajati. Ker je resnica že sama po sebi fantastična, je noben izmed njenih narobe svetov ne more popačiti, in se v bralčevih očeh zaradi odsotnosti protiuteži spremenijo v povsem običajne, vsakdanje svetove, ki v prepletu ne učinkujejo groteskno, temveč komično. Anahronizmi v knjigi so npr. Krpanov »koder bom tovoril in dokler bom tovoril« (16), Jazonovo tarnanje, češ da na ladjo »ne bi rad dobil listka« (19), trditev »blagor jim, ki niso videli, pa so verovali« (20) in »nisem Črtomir, pusti me pri miru s svojimi službenimi zadevami« (25), zmajev »tu je bil nek Abraham, ki naj bi osvobodil sužnje ali nekaj takega« (31), »Elvis, baje rock zvezda, ampak tako debel, da je mislil, da me bo na limanice s hamburgerji«, »boji se me bolj kot ruskega realizma« (31) in še bi lahko naštevali. Omenjeni anahronizmi niso nič neobičajnega ali grotesknega, temveč način, celó pravilo poteka piščeve igre, ki krši tako ustaljene, kot tudi znotraj teksta vzpostavljene vzorce. Z besedami »kdo neki verjame takim oslarijam, plašč iz zlata, od kod neki« (49) avtor opozori na izmišljenost lastne pripovedi ali jo, bolje rečeno, relativizira. Zaključni okvir je pismo umrlega Gogolja, neresničnega pisatelja (t.j. ne VEČ resničnega pisatelja), ki se pritožuje zaradi neresničnosti Krajnčeve resničnosti, v kateri slednji menda ne poudarja pomena Gogoljeve literarne predloge, temveč »se na veliko razpisuje o Puškinu« (51). Pred nami je torej narobe lik, ki se pritožuje nad narobe svetom, kar Krajnc s svojo zahvalo Gogoljevi predlogi potrdi in svojemu narobe svetu zapoje slavospev. Če je Krajnčev narobe svet edini modus vivendi literarnih likov, potem Gogoljev narobe svet nastopa v vlogi odrešitelja glavnega junaka, rečeno drugače: kot svet, v kateri je pravici zadoščeno. V Krajnčevem svetu je pravici, ki je z resničnostjo vred relativna, nemogoče zadostiti - zadostiti je mogoče le Gogoljevim zahtevam po resničnem poteku neresničnosti, ki se resnično izteče neresnično. Krajnc dela ni zaključil, marveč zgolj potrdil pravila svoje literarne igre, v kateri Puškinova pesem Utopljenec ponuja odgovor na to, kje najti izgubljeni zlati plašč, ki kljub naslovu in Gogoljevemu ogorčenju nima nič opraviti z Gogoljevo novelo - potrdil je torej pravila literarne igre, v kateri poganstva in njegovih 'stvorov' ne premaga Cerkev, temveč nadležni glasbeni inštrument. Samo igra je tista, ki navidezni resničnosti postavi pravila, zato je zmaga v igri vedno znova navidezna in banalna. Nič nenavadnega torej ni, da je edino orožje proti strašnemu zmaju povsem nedolžen glasbeni inštrument - orodje in orožje bi oborožilo zgolj resničnost, igro pa popolnoma razorožilo.

Jezikovna raven

Z mešanjem in soobstojem različnih časovno-prostorskih komponent Krajnc izkazuje svojo liberalnost, z rabo jezikovnih sredstev pa, na drugi strani, izraža kritičen odnos tako do naše, kakor tudi do literarno-mitološke stvarnosti, ki ju združi v svojo nadstvarnost. Nadstvarnost njegovega sveta je, kakor smo že dognali, relativna, zato kritika tega ali onega sveta nikdar ni agresivna, a vedno znova zamaskirana v različne vrednostne sisteme različnih svetov, ki so združeni v Krajnčev velik liberalni nadsvet. Na tem mestu je treba opozoriti, da druženje nezdružljivega vzpostavlja liberalnost le na vsebinski ravni, medtem ko jezikovna raven to liberalnost na različne načine parodira. Oglejmo si torej jezikovna svetova obeh avtorjev.

KP sicer že z naslovom opozarja na prisotnost GP, vendar avtor to povezavo nemudoma ovrže s popravkom v podnaslovu, češ da gre zgolj za povest o oblačilu. Čeprav na vsebinski ravni povezava z ruskim tekstom ali vsaj aluzija nanj ostane, jo na jezikovni ravni takoj zanika, s čimer jo degradira ali vsaj parodira.

Ker plašč postane edino dejanje in nehanje Akakijevega sveta, mu ne moremo pripisati zgolj predmetnosti s pripadajočim občnim imenom, temveč unikatnost enega in edinega Predmeta, ki mu na svetu ni enakega, in je zato iz občnega imena prešel v lastno. Akakij je imel Plašč, iz omare Prečastitega Mlajšega pa so ukradli le plašč, ki sploh ni bil njegov in ga za nameček še nihče nikoli ni videl, zaradi česar bralec sprva podvomi celo v njegov obstoj. Akakijev Plašč se slovenski povesti preobrazi v 'nevidni' plašč, ki mu ne moremo pripisati niti obstoja, kaj šele pomena. S preobrazbo lastnega v občno ime je vrednostni svet Gogoljevega junaka že na začetku osmešen in prevrednoten, kar je lepo razvidno iz krojačeve izjave »zakaj ne naročite plaščev preko spleta« (14).

Gogolj ves čas uporablja izbran slog, s katerim smeši bodisi stvarnost bodisi izgled, dejanja in lastnosti posameznih likov, kar največkrat doseže s ponavljanjem. Nelep, celo rahlo odbijajoč Akakij, je tako »nekoliko kozav, nekoliko rdečkastega odtenka, na prvi pogled celo nekoliko slaboviden« (2), monotone opravke uradnikov opremi s ponavljanjem prislovnega določila časa: »ko peterburško sivo nebo povsem ugasne in se je ves uradniški svet že najedel in poobedoval … ko si je že vse odpočilo od oddelčnega škripanja s peresi … ko se uradniki v preostanku časa predajajo užitkom … ko se vsi uradniki razkropijo po majhnih stanovanjih svojih prijateljev … ko vsi hrepenijo po razvedrilu« (4-5), pomembnega uradnika pa degradira s ponavljanjem besede markanten, kajti »treba je vedeti, da je Markantna oseba šele nedavno postal markanten, a pred temo njegovi markantnosti ni bilo ne duha ne sluha. Sicer pa njegovo delovno mesto v primerjavi z drugimi, še markantnejšimi, tudi danes ni slovelo kot markantno. A vedno se najde krog ljudi, ki se jim zdi markantno celo to, v čemer bi drugi ne prepoznali nobene markantnosti« (14). Ponavljanje je prav gotovo najznačilnejši stilistični postopek ruske novele, ki s svojo svetopisemskostjo smeši realnost in poudarja njeno banalnost.

Če lahko Gogolju nedvomno pripišemo okrašen, občasno zelo zamotan slog, je Krajnc slogovno veliko bolj jasen in neposreden. Njegov slog odlikuje bodisi druženje tradicijsko nezdružljivih pomenov bodisi pomensko neujemanje med govorcem in govorjenim, s čimer smeši tako referenčne tekste, kakor tudi znotrajliterarno stvarnost (ki je, kot že večkrat rečeno, tako ali tako ni). Najočitnejši primer neskladja jezikovnega pomena z vsebinskim so naslovi poglavij, ki se poigravajo z bralčevo razgledanostjo in horizontom pričakovanj tako, da jima v nobenem primeru ni mogoče zadostiti. Prva naslova vsebujeta jezikovna zakona, delujoča pod jasnimi pogoji znotraj specifičnega jezikovnega okolja, s čimer nikakor ne napovedujeta - in še manj opredeljujeta - izmuzljivo prostorsko-časovno komponento vsebinske ravni. Tretji naslov »Carry That Weight« (41) je ime skladbe glasbene zasedbe The Beatles, ki ima s plaščem Prečastitega Mlajšega opraviti nič manj in nič več kot zajec z bobnom. Pa vendar: kljub naslovnemu neujemanju jezikovne in vsebinske ravni ne moremo reči, da je izbira naslovov, upoštevajoč zgolj njihovo jezikovno raven, popolnoma nelogična. Če izvzamemo vsebinsko neskladje, so naslovi namreč v razmerju prednik - potomec. Muta cum liquida predstavlja jezikovni zakon, vezan na latinščino, druga palatalizacija mlajši zakon, vezan na praslovanščino, skladbo Carry That Weight pa kot sklepno na albumu (tokrat v knjigi) izvajajo glasbene legende sodobnega časa, ki so za marsikoga prav tako zakon. Na jezikovni ravni imamo torej tri zakone, zapisane v logičnem časovnem sosledju, ki dajejo slovenski povesti navidezno strukturo, katere trdnost je porušena s pomenskim neujemanjem jezikovno-vsebinske plati. Avtor s tovrstnim poigravanjem bralcu sporoča, da ga sicer mora jemati resno, da pa ni treba verjeti čisto vsemu, kar pove, s čimer že na začetku opozori na kasnejše poigravanje z ustaljenimi prepričanji in resnicami.

Nadalje lastnim in privzetim literarnim likom polaga v usta od njih nepričakovane, neprimerne, pogosto že kar heretične besede, ki parodirajo ustaljene kulturno-tradicijske kode. Preklinjanje zato ni tuje še tako uglajenim likom, ki so izvorno plod mitologije ali literarne domišljije angleških, tudi slovenskih gospodov. Tako Martin Krpan meni, da je cesarju »lahko s polno ritjo srat« (16), Jéves, butler pregovorno uglajene govorice, zarjuje »FAK« (10), mitološki junak zaukaže Prečastitemu, naj vrže »nase nek šit« (21) in naj si že vzame »bolniško, jebemti« (23), zmaj se razburi, češ zakaj mu meče »rabljene čigumije v ksiht« (30), kar kmalu pospremi z izjavo »a misliš, da sem idiot« (30) ipd. Tudi sveti mož Prečastiti zmaju ne ostane dolžen, rekoč: »Ne gobezdaj in razdeli karte« (37), kar pomeni, da v knjigi odpadejo vse vrednostne delitve in predstave - druženje nezdružljivega je običajni jezikovni postopek, pravilo, brez katerega soobstoj različnih svetov ne bi bil mogoč. V resnici je mnogosvetje mogoče ustvarjati samo z rušenjem hierarhije na jezikovni ravni, med drugim tudi z združevanjem navidez nezdružljivih pomenov. Primer je Jazonov anahronistični vzklik »Well, to je to, dobrodošel na krov« (25), anahronistično-heretične izjave »Bog pomagaj in sama Hera naj mu sveti« (13), »Izus Krist Novoselić« (20), »to se traži, to je v Gospodu« (11), »a lej ga Turka pod obzidjem, Bog krščanski pa pod tušem« (14), »Pesem, boginja, zapoj, o jezi Pelida Ahila, dodaj kak peteroboj in stara slovenska mašila« (36) ipd.

Zaradi vsebinskega mnogosvetja herezije in anahronije pravzaprav ni - v soobstoju različnih časov in prostorov je dovoljeno vse, pa naj se, upoštevajoč zgolj jezikovno raven, zdi še tako nezaslišano. In spet ugotavljamo isto kot prej: jezik stare podobe in simbole ruši tako, da jih postavlja v nove kontekste, s čimer različnim svetovom zagotavlja sobivanje. Prav jezikovna parodija je torej tista, ki daje vsebini liberalen okvir, v katerega avtor elegantno zamaskira kritiko družbe, Cerkve, odnosa do preteklosti itd. Duhoviti so tudi Krajnčevi neologizmi, npr. »strahopezdljiv« (47), »krvava pokrvavka«(43) in neobstoječe zanikanje, ki običajni »to pa ne« preobrazi v »to pa nu« (14). Zanimivo je tudi Krajnčevo norčevanje iz dolgega, napihnjenega dialoga med Akakijem in Petrovičem, v katerem zgolj povzame bistvo: krojač starega plašča popravil bo ne! Dialog ponazori tako: »Boste zašili ali ne? Ne. Prav. Tudi meni. Tak tako. Eh. Ja, točno to. Eh. Hja« (14). Eh, pa si oglejmo še zadnjo raven.

III)          Okrasje

Od oseb do junaka-popotnika

Zgoraj opisani ravni se najočitneje manifestirata v literarnih likih, ki jih - posebej v KP - odlikuje izrazita, značilna jezikovna podoba, nikakor pa niso vsi vpeti v podobne prostorsko-časovne okoliščine. Nastopajoče bi pravzaprav lahko razdelili na osebe, like in junake oz. junaka, kot bomo videli kasneje.

V GP je oseba npr. policijski načelnik, ki služi zgolj za uvodni prikaz, kako je danes » že vsak posameznik mnenja, da je zaradi razžalitve njegovega imena razžaljena celotna družba« (2), prijatelj z dežele, čigar prisotnost je še dodatna demonstracija karakternih črt markantne osebe ter Akakijeva kum in kuma, katerih jezikovna podoba smeši prostorsko-časovno realnost; kum je namreč »najodličnejši človek, po imenu Ivan Ivanovič Kuštravec, načelnik oddelka v senatu« (2), kuma pa »Arina Semjonovna Belotrebušnikova, žena policijskega nadzornika, sicer pa ženska polna redkih vrlin« (2).

V KP so osebe le svojevrsten skupek jezikovnih ali poznanih kulturno-religioznih tvorb, ki so v noveli zgolj zato, da se avtor na njihov račun z veseljem in precej očitno pozabava. Med osebe, upoštevajoč zapisano delitev, Ezra, brata Prečastitega Mlajšega, ki je sicer pomembna figura judovske religije, in po besedah Prečastitega Mlajšega tisti, ki je materi med šivanjem »kalil dlan« (14). Med osebe sodi še krojačeva žena Morana, katere ime še poudari bedo (da ne rečem smrtne bede) moževe stroke, Krpana pa avtor uvede kot osebo, ki, misleč, da se je znašel v napačnem kontekstu, napove nadaljnje zlitje prostorsko-časovnih komponent, kjer 'pravega' konteksta sploh več ni.

A ne prečesavajmo več oseb in preidimo raje k likom, t.j. k statičnim nastopajočim, ki ostajajo le v okvirih svojega sveta, iz katerega niso zmožni preiti v drug svet in se ga celo bojijo. Ker na dogajanje v večji ali manjši meri vendarle vplivajo, si kljub vsemu zaslužijo, da jih iz oseb povišamo v like. Nič čudnega ni torej, da lik Prečastitega Mlajšega zaradi 'strašnega' spoznanja o soobstoju drugega sveta, s katerim je prišel v stik, umre. O zadnjem duhovniku, Prečastitem Še Mlajšem, ki ne »verjame takim oslarijam« (49), Krajnc sploh ne izgublja več besed - v ime mu pritakne samo členek 'še', ki ga poosebi v Prečastitega Še Mlajšega. Stari-novi lik je še Jéves, strežaj, ki je marsikdaj zanimiv po jezikovni plati, pomemben pa izključno zato, ker Prečastitemu Mlajšemu svetuje krojača. Veliko pomembnejši je Jazon, mitološki 'pajdaš' Prečastitega. Krojač Ideos je tipičen primer propadlega, resigniranega in v ta svet ujetega lika, ki posledično ne more postati junak. Tak lik v povesti ne more popraviti, kaj šele priskrbeti plašča - v povesti lahko to stori šele junak. Krojaču je obrt nekoč cvetela, kar je razvidno iz starega napisa, ki opozarja, da »TO NI KANAAN, JE KROJAŠTVO« (12). Danes je njegova obrt le še senca Obljubljene dežele, po besedah krojača je pa vendarle »neke vrste dežela, v njej spim, ker je žena raje sama ... Pa ne smrčim, veste. Niti prepevam ne v sanjah« (13). Vidimo torej, da pasivni, nad življenjem razočaran lik nikakor ne more zapolniti začetnega manka; zapolni ga lahko izključno junak. Pri likih nikakor ne morem mimo zmaja, čuvarja zlatega runa, fizično prikovanega v mitološki svet, čeprav je iz dialogov več kot razvidno, da so mu dobro poznani tudi drugi svetovi. Med kvartaškim dvobojem reče, da »bi pasale zdajle zraven ene dobre klaviature, kak Čajkovski, ali pa magari kak terasni šit, lahko tudi Casio« (32), rjovi, češ »tudi Bob Dylan je pel Ain't No Man Righteous, No, Not One« (32) ipd. Lahko bi rekli, da je zmaj popotnik po duši, a ker mu je pot zaradi njegove 'službene dolžnosti' onemogočena, žalostno konča. Ker je povest vendarle slovenska, naj omenim še cvetke kriminalista, ki išče »korpus delikates« (6) in grozi, da bo Prečastitega Mlajšega aretiral »na licu mesta, levem in desnem« (7). Kot lik navsezadnje nastopi tudi Gogolj, ki takisto ne razume nehierarhičnega soobstoja različnih svetov, zato ostaja ujetnik svojega. Krajnc mu sicer z zaključno zahvalo ugodi, a le formalno, kajti tudi zahvala je samo del avtorskega poigravanja, ki povsem ustreza dotedanjim pravilom igre, t.j. sprejemanju še tako nadrealnih svetov in poigravanju z njimi.

V povesti nastopa tudi moški, ki sicer ni junak, okrog katerega se zgodba spleta, a brez katerega junakove poti - in posledično zgodbe - sploh ne bi bilo. Ima torej lastnosti lika, ki pomaga napletati dogajanje, in istočasno lastnosti junaka, okrog katerega se dogajanje napleta. Omenjeno 'vmesno razvojno stopnjo' imenujem lik-pomočnik oz. junak v senci, kar mitološki Jazon prav gotovo je. Brez Jazonove pobude in obljub v zvezi zlatim runom, ki »ga lahko dobi še več« (18), se glavni junak nikdar ne bi odpravil na pot, Sotočan pa brez njegove spodbude in krikov »IGRAJ, SOTOČAN« (39) ne bi zmogel pokončati zmaja. Jazon več kot očitno usmerja tok celotnega dogajanja, vendar ne sebi, temveč junaku (o njem nekoliko kasneje) v prid, čemur se ne odpove niti po junakovi smrti, ko se njegovemu nasledniku, Prečastitemu Mlajšemu, odloči izmakniti plašč, očitajoč mu, da ga ni vreden. Lik-pomočnik, ki junakovo usodo pomaga dobesedno skrojiti, obstaja tudi v GP, čeprav izvira z družbenega dna in je veliko manj markanten kot Jazon. V mislih imam seveda revnega krojača Petroviča, ki je po prejetju osebne svobode »med prazniki začel precej močno popivati: sprva samo med velikimi, kasneje pa - brez izbirčnosti - med vsemi cerkvenimi, samo da je na koledarju bil narisan križec« (6). Iz opisa je najbrž razvidno, da mu k imenu lik-pomočnik ne morem pritakniti še imena junak v senci, brez težav in zasluženo pa mu lahko rečem lik-pomočnik oz. krojač junakove usode. Brez njegove pomoči junak nikoli ne bi okusil prave sreče, a tudi ne praznine, ki ga je stala življenja.

Preden preidem k junakom, naj povem, da v obeh literarnih delih obstajata t.i. 'kvazi' junaka: v GP govorimo o junaku z negativnim predznakom, v KP pa o junaku z oklepajem. V GP je to markantna oseba, ki je Akakija »okaral v prah in pepel« (18), zato mu več kot pritiče ime antijunak, junak z oklepajem KP pa je Sotočan, čigar inštrument ubije zmaja, čeprav z ubojem pošasti in s prečkanjem meje svojega sveta ni želel imeti nič; imenujem ga funkcionalni ali žrtveni junak. V povesti je namreč pomembna samo njegova zmožnost proizvajanja smrtonosnega zvoka, s katerim zmaju onemogoči nadaljnje poplesavanje ob zvokih Čajkovskega in Andyja Williamsa. Zmaja ubije zvok smrtonosnega inštrumenta, Sotočana pa lastna, prav tako smrtonosna interpretacija: glasbenikova misija oz. funkcija je zdaj izpolnjena, njegova prisotnost pa poslej odvečna ali vsaj nepotrebna, zato se avtor odloči, da ga žrtvuje. Kaj bi ga mučil in ponovno silil v prečkanje 'strašne' meje med svetovoma, ko mu lahko s smrtjo velikodušno olajša življenje in ga hkrati kaznuje za nespoštljiv odnos do drugega, enakovrednega sveta. Ko Medeje ne bi ozmerjal z baburo, rekoč »kdo pa misliš, da si, da vlamljaš v kombije« (35-36), češ da »nima časa za onegavljenje« (36), bi ga avtor morda pustil živeti. Kdo ve … A tudi Jazon je zgolj skomignil, da je zdaj pač »eden manj pri delitvi runa« (39).

Poglejmo si še, kako se v primerjanih literarnih delih godi pravim junakom.

V Plašču spoznamo samo enega pravega junaka, in še temu je literarna teorija pripela oznako 'odvečni'. V mislih imam seveda Akakija Akakijeviča, čigar dobrohotnost, skromnost in blaga nrav vendarle ne morejo zasenčiti duhovne revščine, zaradi katere ne vidi niti čez rob svoje pisalne mize. V Akakijevo življenje je šele tik pred koncem »posvetila luč v podobi plašča, tega svetlega gosta« (17), ki je za osmislitev njegovega obstoja bila vendarle prešibka. Akakij je torej bil(o) bitje, »ki mu nihče ni nudil zaščite, ki nikomur ni bilo ne drago ne zanimivo« (18) in čigar nepomembnemu, neopaženemu obstoju na jezikovni ravni pritrjuje neobstoječe, kakofonično ime. Dogajanje se torej vrti okrog nepomembnega junaka z razosebljenim, od očeta podedovanim imenom, ki še dodatno parodira in oži njegovo življenjsko pot, in ga hkrati opredeli kot edinega človeka s tovrstno usodo - rezultat jezikovnega in prostorsko-časovnega poigravanja je edinstvenost junaka, ki mu ga v nobenem pogledu ni enakega, zato si zasluži ime pravi junak.

Tudi v KP pravega junaka razoseblja ime, a na drugačen način, in predvsem iz drugih razlogov. Pravi junak je Prečastiti, ki mu soobstoj različnih svetov ne požene strahu v kosti - nasprotno, mejo pogumno prečka, zavedajoč se, da se bo slejkoprej moral soočiti s strašnim zmajem, s katerim kasneje ob 'prijetnem klepetu' celo pogumno kvarta za zlato runo. A še prej je »vzel kuli, nanj napel gumico in zavojček starega Orbita nameril neposredno v zmajevo desno oko« (29). Če Akakij svoje življenje meri v metrih, ki jih mora prehoditi od doma do službe, potemtakem Prečastiti svoje življenje meri v stoletjih, veleč: »Medeja, zakurblaj ladjo in pojdi v moje stoletje poiskat moža po imenu Sotočan« (32). Preden je postal svetovni popotnik, so ga nekateri klicali po norčavem gimnazijskem imenu Cipek, zaradi česar ga celo Jazon neha vikati. Cerkveni naziv prečastiti kasneje preide v lastno ime svetovnega popotnika nadprostorskih in nadčasovnih dimenzij, o Cipku pa sploh ne more biti več govora - merilo za vse postane Prečastiti. Svetovnemu popotniku njegovega kova ne pritiče unikatno lastno ime, biti mora bolj univerzalno in vzvišeno, z eno besedo: dostojno neskončnih nadčasovnih in nadprostorskih komponent, v katerih ni prostora za dodatne duhovne in jezikovne omejitve. Omejitve si prislužita njegova naslednika - prvi, ki je opredeljen kot Prečastiti Mlajši, in drugi, ki mu avtor reče Prečastiti Še Mlajši, čigar Še ima že parodičen učinek. Naslednika sta torej opredeljena skozi entiteto drugega, torej kot nekdo, ki ni ON, čigar ime je brezmadežno, zato si prislužita njegovo ime, začinjeno s konkretno opredelitvijo, ali drugače: z madežem. Le pravi junak lahko ima neomadeževano, iz občnega izvirajoče lastno ime: šele v naslednjih generacijah, ko je vez z občnim imenom pretrgana, dodatne opredelitve oblikujejo parodično obliko lastnega imena, s čimer avtor takoj opozori, da bralec nima opraviti s pravim junakom, temveč z mladičema, ki mu ne sežeta niti do kolen.

Iz pepela Gogoljevega odvečnega junaka se tako rodi Krajnčev junak-popotnik.           

Uporabljena literatura:

Gogolj, Nikolaj Vasiljevič. Plašč. Prev. Sara Špelec, el. različica dostopna na http://reciklaza.gotdns.org/projekti/natecaj_plasc.cgi?lang=si, KGD Reciklaža, 2011.

Krajnc, Matej. Plašč: povest o oblačilu. Ljubljana: KUD Lema, 2012.