Mihael Lajlar: Hiša na levi (pesmi)

Posebna zbirka KUD-a Lema, 1. knjiga

izid v septembru 2011

spremna beseda: Veronika Dintinjana

Druga samostojna pesniška zbirka Mihaela Lajlarja HIŠA NA LEVI je zbirka tenkočutnih intimnih liričnih izpovedi v prostem verzu, ki nadaljujejo in nadgrajujejo izpovednost iz prve zbirke DOTIKANJA (VED, 2005).

»Razumeti tišino pomeni razumeti glasbo«, je nekoč davno zapisal ameriški pesnik Carl Sandburg. Hiša na levi govori tako z glasbo kot s tišino. Ko odpremo vrata, začutimo pesmi, kako dihajo med kompaktnimi in kratkimi zidovi verzov. Premolke uravnotežajo natančne, a še vedno dovolj odprte besede, brez balasta, brez odvečne ali preobložene metaforike. »Ton za tonom, odmev za odmevom, kot skrivnostni jezik, ki pove vse, ko je najbolj tih.« Čeprav iz mnogih sob, je hiša enovita, zavita v atmosfero meditativnosti, skoraj zasanjanosti. Kompozicija, ki je pred nami, je »knjiga, napisana za dvojino«. Navodila za uporabo ljubimčevega telesa se berejo počasi, stran za stranjo se pod pritiskom nohtov odpre krha koža. Po sobah so sledi dotikov, vonjev, sline, ki jih ljubimca puščata za sabo, obsojena kot »na koži prebujen ugriz« na skeleče, sladko vračanje, »nenaključno naga«, toda »neprestopno sama«. Dvojino omejuje stiska prostora, ki ga dve telesi ne moreta zasesti hkrati, enost se kar naprej izmika. Ljubimca se vsak zase vrneta med ljudi. Skozi razpoko dvojine se v hišo sicer vedno bolj plazi ostrejša tišina zašitega grla, z ostrimi zvoki pokanja žil v žlebovih in hladom severa, kjer besede in imena izginjajo in se luščijo v plasteh. Pesnik mora morda prav zato poimenovati stvari z besedami Uganke: »Imenujem te ... z razpoko v spominu in čelu, ... včeraj in danes in zmeraj, pogosto z besedo, pogosteje z molkom«. V to tišino se utelesi jezik,  ki si ga delita le ljubimca, in se nato »raztelesi na urejeno zmedo dotikov, ki jih podarjata drug drugemu in nikomur drugemu«. Edina hiša, od koder (se zdi) ne bosta nikoli izgnana, je prav Hiša na levi, ki ostaja odprta tudi za nas. Na njenem pragu ostajata ljubimca »pod toplo kožo neskončno budna«. In prav to posebno stanje budnosti, izostrenosti čutov, kjer se govorec pesmi razpre za vsa doživetja, povsem telesno, s kožo proti svetu, drugemu in nenazadnje tudi sebi, je tisto, kar daje pesmim iz Hiše na levi njihovo nepričakovano intenzivnost. Veter in slina na koži sta krhka in obeležja našega obstajanja, tokrat zarisana z mehkimi potezami. Pesnik se kljub navidezni blagosti, nežnosti in tihosti polno in ves čas zaveda, da pesem ni nekaj nedolžnega, nenevarnega – lahko te izmeri in raztrga. (iz spremne besede)

Ime

Glej,

razkoščičiva

besedo

z jezikom,

nožem

ali dihom

in se okušajva

negrenka

in polna.

Le tako bova

lahko

dišala

po zrelem

molku.