Štefan Titan: Igraš se s svojimi ustnicami

Posebna zbirka, knjiga 5

Spremna beseda: Robert Titan Felix

pesmi

Iz spremne besede:

Titanova nova zbirka je spisana kot na dah. Je zračna in tako tematsko kot motivno se zdi, kot da gre pravzaprav za eno samo pesem. Če v njegovih prejšnjih zbirkah duh, duša in duhovno prevzemajo osrednjo vlogo, prevzame zdaj primat telo; kakor da se vse težnje človeškega duha naenkrat usrediščijo v materiji, fizičnem, in najdejo svoje težišče v večni protiigralki, a hkrati tudi izgubljeni polovici: animi. Ta anima nikakor ni platonska, saj se pred nami utelesi kot še kako živa, kot še kako ženska. In njeno najmočnejše orodje je jezik, in pesnikovo najmočnejše orodje je jezik. Vsekakor je ta jezik pomensko najmanj dvoplasten, torej, jezik kot komunikacijsko orodje, spekter besed, ki pa so pravzaprav podaljšek jezika, ki počiva v ustih in ki lahko govori, ki lahko liže. Jezik v obeh pomenih je torej orodje ljubezni, s katerim upravlja eros, zato je ta jezik do skrajnosti erotičen, pomenljiv, igriv, nagajiv in iskriv. Ni naključje, da so bazične metafore zbirke jezik, slina, vagina, dojke, penis, ustnice, bradavičke, vrat in vsi ostali deli (ženskega in moškega) telesa, ki v različnih pesmih dobivajo tudi različne izraze. Niso zaman pesniške figure tiste, ki stvarem, do katerih bi utegnili čutiti predsodke in morda celo odpor, dajejo dodano vrednost, jih detabuizirajo in mistificirajo, da jih vzljubimo in da jih lahko ljubimo. Kadar ljubimo, ljubkujemo, ljubkujemo z jezikom in tudi z jezikom. Pesniški subjekt v pesmi še kako ljubkuje, saj ženske dele telesa večkrat imenuje s pomanjševalnicami, ljubkuje pa jih kdaj čisto realno, se spaja z njimi telesno. Konec koncev je telo tisto, s katerim komuniciramo.

Prvi del zbirke je en sam ljubezenski akt, ena sama hvalnica animi, erosu. Pesniški subjekt se svoje anime polasti fizično, z njo se spaja, ljubi. V ljubezni ni nič grdega, nič perverznega, in tudi če bi se komu zazdelo opisovanje spolnega akta opolzko, v tej zbirki to vsekakor ni. Vagina, na primer, je poimenovana enkrat kot ljubka domišljija, cigančica, roža, penis pa hudomušno kot tolsti mačkon. Gre torej ne le za delitev naslade, pač pa tudi bližine, najgloblje intime, v kateri smo kakor otroci odprti in ranljivi. Ko govorimo o najgloblji intimi, ki je eros, se ne moremo izogniti tudi njegovemu drugemu, neločljivemu delu, ki je tanatos. V drugem delu zbirka prične dobivati temnejše tone, anima kaže svojo pravo naravo, postane posmehljiva, sfingična, s tem pa razkriva brazdo, ki je v njej in ki je smrt. Iz ihtečega lizanja, tipanja, božanja, valčkanja, kot pesniški subjekt izvirno imenuje njuno erotično igro, ga anima počasi prične vleči v globine, za katere se izkaže, da niso le njene, ampak predvsem njegove, in to so sence smrti (ki jih tudi tako poimenuje v istoimenski pesmi). Tisti, ki mu to rano zadane, je lahko samo čas, kajti tako kakor on tudi ženska, ki jo je izbral v resničnem svetu kot animo, preprosto ostareva. Dihajva/ ker bo kmalu/ kremžasto dišeč/ dotik uničil/ hrepenenje, ti kratki, odsekani verzi, ki jih je tako tekoče brati, nakazujejo na strah, strah pred staranjem, izgubo stika s sabo, pred minevanjem praznega časa, pred ne-čutenjem. Ta zadnji del zbirke najbolje nakazuje pesem Moj dar: Ti si moj/ veliki mali dar/ ki ga držim/ v roki/ tvoji/ ne moji/ vselej ko te/ hočem objeti/ se skloniš/ ne dovoliš/ da se zlepiva/ do strasti/ je tvoja/ roka napoti. Vendarle se tehtnica v čisto zadnjem delu zbirke prične prevešati nazaj v ponovno iskanje stika, v neke vrste zrelost pesniškega subjekta, ki znova odkrije stik s svojo žensko naravo in tudi z realno žensko, saj ju druži tisto v njiju, kar je sicer minilo, a se vendarle lahko tudi vedno znova vrača, saj dokler je jezik živ, je živa tudi duša in je živo tudi telo. 

IN POTEM SE SREČAVA

Igraš se

s svojimi ustnicami

kot okno v sobo

v mrzlem jutru

jih tesno zapiraš

obližeš z jezikom

in s slino mehko

greš v mokri vršiček

da z očmi potujem

po njeni poti

a se zgubim

ker v največji slasti

ugasneš luč

da me tema zgrozi

***

Vzdigneš veke

da oči zasvetijo

kot jutranje sonce

ki posije na dolino

odpreš prste

in z njimi začneš

božati moje prsi

odpreš usta

ki so vso noč molče

skrivala jezik

ki pokuka na plano

in počasi zdrsi

v moja usta

da zagori v meni

***

In potem

odletiva pod strop

se zvijava

loviva in grizeva

predevava

in na pol v transu

mučiva

postelji pod seboj

nakar zadrhtiš

stisneš ustnice

da me zaboli jezik

in z gromskim krikom

vsa v krču

kot zadeta obležiš

***

Potem se srečava

z bežnim pogledom

nežna sva si

globoko v očeh

se zgubljava

vedno bolj prižeta

dotaknjena

najini ustnici

sta vročični

telesi oznojeni

sproščeni

druži naju

minuli čas

sladkega poželenja