Vzpon in propad prostega verza, kot si ju je zamislil Matej Krajnc
izid: januar 2012
Posebna zbirka, knjiga 3
spremna beseda: dr. Andreja Jezernik
Z Matejevo poezijo sem se prvič srečala, ko sem bila še osnovnošolka. Oče mi je od nekod prinesel njegovo prvo zbirko, Moja pesem je moje življenje, v A4 formatu, speto s sponkami. Že takrat sem začela občudovati njegovo nadarjenost za pesnjenje. Matej je pisatelj, kantavtor, literarni kritik, urednik, prevajalec, predvsem pa pesnik. V mojem pesniškem spominu je zapisan kot mojster rime in avtor, ki zlahka obvladuje zahtevne pesniške oblike, kot so recimo soneti. Pričujoča zbirka je osvežilen in mojstrski odklon od poetike, ki smo je od njega vajeni – tokrat se je posvetil prostemu verzu in ponovno pokazal, da ve, kako se besedam streže.
Ob branju Vzpona in propada dobiš občutek, da Matej v prostem verzu pesni že od nekdaj, in nehote pomisliš na to, da je menjava verza za nekoga, ki zlahka obvladuje rimo, precej bolj enostavna kot za tistega, ki pesni izključno v prozi in bi se rad polotil rimanih pesniških oblik. Pred bralcem je zbirka, eruditsko prepredena z aluzijami, ki te subtilno prisili, da jo bereš s hudomušnim nasmeškom na obrazu, in pri kateri moraš priznati, da ima avtor bogato domišljijo in nezgrešljiv, pogosto ironičen smisel za humor (v pesmi Protos hronos, na primer, se z ironijo loti komparativistike: »Pravijo, da sem komparativist in da sem si sam kriv.«).
Struktura zbirke je tridelna: Vzpon, ? in Propad. Pesmi iz prvega sklopa so različno dolge – od »klasičnih« pesmi v prozi (Zapredek, Darilo ob dnevu mladosti, Dolga pastorala idr.) do tistih, ki jih sestavlja en sam stavek (Marija pomagaj, Celjska trilogija, Primer diktafon itd.). Drugi del, ?, tvorijo precej dolge pesmi, ki bi jih lahko že skoraj označili za mini prozne pesnitve (Tommy in Jimmy Dorsey, Ura izginotja, Indijanski večer). Tretji sklop, Propad, vključuje pesmi, ki na prvi pogled delujejo kot križanci med pesmijo v prozi in sodobno črtico (Smrt s kučmo, L'asino, Transakcija, Sveta trojica, Sinopsis itd.).
Matejeva poezija računa na izkušenega bralca, ki mu svetovna literatura in njeni avtorji niso tuji, včasih vpleta v poezijo celo literarno vedo, pogosto pa glasbo in film. V njej ne manjka namigov iz različnih umetniških medijev, ki razkrivajo širok pesnikov horizont. Odlikujejo jo tudi asociativni ludizem, fenomenalen notranji ritem in neverjetna pretočnost besedil, ki se berejo kot zgodbe. Poezija Vzpona in propada postavlja verz iz pesmi Birthday (»Knjig nihče več ne bere, sploh ne pesniških zbirk, češ da so dolgočasne, sploh sodobne.«) na kratke noge, saj je sodobna in vse kaj drugega kot dolgočasna. Zlahka jo prebereš na mah, ker se kar ne moreš prenehati potapljati vanjo, pa tudi ko se je polotiš znova, še vedno preseneča. - Andreja P. Jezernik
TOMMY IN JIMMY DORSEY
Ko so me krstili,
sem kar naenkrat zrasel v računovodjo
in odkorakal iz cerkve
z aktovko v roki.
Bil sem krščen
za računovodjo,
kar se je zdela
zelo perspektivna poteza.
Oče je stekel za mano
in me rotil,
naj uredim finančno bilanco njegovega podjetja.
Mati je že načrtovala
mojo družino.
Vendar sam še sploh nisem vedel,
ali sem ali nisem
in zakaj stojim pred cerkvenim parkiriščem
oblečen v pogrebnika.
Odprl sem aktovko
in v njej je bila gotovina
na ime S. D. K.,
kar je bilo pravzaprav
moje pravo krstno ime.
Cerkovnik je stal pred svojim avtomobilom
in vprašal sem ga, kaj naj z denarjem.
Podari ga ubogim, sin,
je dejal,
recimo meni.
Ne, dokler imate tak avto, sem rekel.
Kak avto? je vprašal in potisnil limuzino,
da je zgrmela v prepad.
Ne, sem rekel,
dokler imate takšno obleko.
In raztrgal je oblačila
pred vsemi na parkirišču.
Oče je vzkliknil: glej no,
tudi cerkovniki nosijo spodnje perilo,
mati pa ni bila presenečena,
saj je načrtovala mojo družino.
Preveč pameten si za enega samega, je rekla,
moral bi se roditi kot dvojčka.
Kdaj se boš poročil in s kom, jo je zanimalo.
Meni se je zdelo neumno misliti na to,
saj sem ravnokar osramotil cerkovnika.
Denar bo ostal, kjer je,
sem dejal,
in cerkovnik je kriknil
in zbežal v cerkev
in trenutek zatem jo je vrglo v zrak.
Zvita duša, sem pomislil,
ve, da bojo krajani zagnali cel halo.
In res so se začeli zbirati ljudje:
nekateri so imeli rumene kravate
in govorili so ‘v jezikih’.
Drugi so preklinjali,
saj so svoj čas postrgali šparovčke
za izgradnjo cerkve,
ki je zdaj šla v zrak.
V gneči sem opazil tudi brata Dorsey,
Tommyja in Jimmyja -
poskusila sta s pridigarstvom,
pa ni šlo.
Mati je še vedno načrtovala mojo družino,
oče pa je jezno zamahnil z roko
in obžaloval,
da se je v življenju lotil kakršnegakoli dela.
Razumel sem ga,
starega pridobitnika.
Vendar sem trdno držal svoj kovček
in ni mi bilo mar,
da so rumene kravate začele strmeti vame
in da je nekdo zavpil:
ime, prosim, pa glasno,
da si zapišem.
Odmomljal sem nekaj iz Kur’ana
in tip si je zapisoval.
Potem je rekel:
to mi je znano,
to je iz Kur’ana,
a me imaš za norca?
Ne, sem rekel, pač pa rad citiram verske spise.
Razlaga mu ni ugajala,
to sem takoj ugotovil,
kajti poročil se je z lokalno cvetličarko
in rodila mu je šest tulipanov.
Želel si je tudi hčerko
in rekla mu je:
rododendron,
to je še ostalo,
ampak to ni hčerka,
žal mi je.
Vendar se ni ločil od nje,
ampak še vedno premišljeval,
kako bi me pripravil do tega,
da bi priznal, da imam cerkovnika na vesti.
Priznanje bi posnel na magnetofon,
ga dal državnemu tožilcu
ali tožilki
in mi priskrbel srčkan proces
- če bi šlo za tožilca -
ali pa odmevno afero
- če bi šlo za tožilko - .
Mati je še vedno načrtovala mojo družino,
očeta pa so pobrali sredi avtoceste
in ga odpeljali v Stratford-on-Avon,
da bi spoznal,
kaj je to tragedija.
Tragedija ni, če imaš sina s polnim kovčkom
sumljivega denarja,
ki noče delati finančnih bilanc.
In to, da cerkovnik, ki poprej porine avto v prepad,
vrže v zrak cerkev,
tudi ni tragedija.
Tragedija je, če si poročen s cvetličarko,
ki ima še samo rododendron,
ti pa bi rad hčerko,
lepotico,
ki bi lahko s teboj v delovni halji
popoldne klepala avtomobile.
Oče, lase mi je prijelo oje,
bi potožila.
Kakšno oje,
bi zavpil,
jo oklofutal,
češ: a te nisem ničesar naučil.
Nato bi iz njenih oči zraslo cvetje,
mesojede rožice,
take, kot jih vidite v kakšnem filmu
o daljnih deželah,
in planile bi po očetu
in mu potisnile nos v sapnik,
vse to zavile v liste zelja
in si privoščile.
Vse to sem premišljeval,
ker tistega tipa res nisem maral.
Stal sem s kovčkom v roki
in gledal, kako je mati pisala seznam
lokalnih samic,
imena, ki jih je slišala v frizeriji
kak teden pred porodom.
Nato sta nekje s strani
prišla Tommy in Jimmy Dorsey
in me povlekla k sebi, rekoč:
zdi se nama,
da te tu ne cenijo.
Tudi naju ne cenijo,
najinih pozavn
in najinih pridig.
Pridi, bolje nam bo drugje,
sta rekla.
Vprašal sem ju:
čemu sta še živa,
s čim opravičujeta svoje početje?
Trajnik sva odprla, sta mi šepnila,
star je tri mesece
in že govori.
Skrbeti morava za trajnik
in ti nama lahko pomagaš,
konec koncev si usposobljen.
Lastnemu očetu nisem bil kaj prida koristen,
sem jima rekel,
zdaj pa vidva,
popolna tujca,
razen s plošč,
prideta k meni
in želita, da bi skupaj skrbeli za trajnik.
Če ne greš z nama,
sta mi zagrozila,
bova privlekla na dan inštrumente,
potem pa le glej,
kako naju boš ustavil.
Po celem telesu
me je spreletelo mrzlo,
česa takega še nisem čutil.
Zdelo se mi je, da je trata
nekoliko obupana,
pa tudi razstreljena cerkev,
vsaj tisto, kar je od nje ostalo,
mi je žugala,
naj vendarle še premislim.
Dobro, sem rekel,
z vama grem,
vendar najprej sedimo nekam v samoto
in mi razložita,
za kaj gre.
Šli smo na pokopališče za cerkvijo,
vsaj tistim, kar je za njo ostalo,
daleč za nagrobnike smo sedli
in začela sta govoriti.
Nekaj časa sem ju poslušal,
potem pa odprl kovček
in začel iz denarja delati ladjice.
Sploh nista opazila,
tako sta govorila.
Nagrobni kamen pri moji glavi
se je majal
in prijel sem ga v roke,
pa ga raztreščil na glavah
Tommyja in Jimmyja Dorseya,
dveh legend,
ker sta postala le malce preveč monotona.
Bal sem se, da to ne bo dovolj,
a brata sta se čudno spogledala
in treščila vznak,
da je v njiju zabobnelo
na tisoče malih plošč.
Nato sem ju zakopal,
kar tja, zraven tistega majajočega nagrobnika,
in na košček lesa napisal:
srečneža.
Vedno se mi je namreč zdelo,
da je sreča v nesreči,
če umreš
na pokopališču.